Ko smo v šoli prvič slišali, da bomo delali z orodjem po imenu rezkar in zakaj je zelo pomemben.
Ko sem ga prvič prižgal, je bil zvok kar glasen in malo strašen. Gledal sem, kako je rezkar odstranjeval les brez nobene težave. Na začetku smo poskušali na majhnih kosih lesa, ki jih ni bilo škoda. Ko pa smo se že malo navadili, nam je profesor dal prvo nalogo: narediti robove za bodočo omarico. Videti je bilo, da nihče od nas prej ni delal s takšnim orodjem, ker izdelki niso bili ravno popolni. A vseeno je bilo videti precej bolje, kot če bi bili robovi ostri. Saj veste, kako se reče: Na svojih napakah se učimo – in tako je tudi bilo.

Zanimivo mi je bilo, da se po nekaj vajah in tednih nalog ne osredotočaš več na orodje, ki ga držiš v rokah, ampak postaneš eno z orodjem in razmišljaš o tem, kaj moraš narediti. Kar je bilo prej povsem premišljeno, zdaj postane avtomatika. Rezkar me je toliko navdušil, da sem si ga moral kupiti tudi za domačo delavnico. Tudi domači so bili veseli, saj so zdaj izdelki bogatejši po videzu. Nekaj pohištva, ki sem ga naredil, smo zamenjali z novim oziroma predelali z novim orodjem.
Danes, ko pogledam nazaj, se mi zdi zanimivo, kako sem se na začetku bal rezkarja, potem pa je to postalo eno od najbolj uporabnih orodij v moji delavnici.